mestni inkubator: generacija 2018/2019 zaključuje program

Raziskovalec Andreas Schleicher, ki vodi Program za mednarodno ocenjevanje študentov na medvladni gospodarski organizaciji OECD, je v enem izmed svojih nastopov jasno nakazal smer, da lahko v prihodnosti trde veščine, kot sta znanost in matematika, postanejo mehkejše, saj se s tehnologijo potreba po njih manjša. Tako bodo danes mehke veščine postale trde, govorimo pa o radovednosti, voditeljstvu, vztrajnosti in odpornosti. V bodočnosti trde veščine so ravno to, v kar verjamemo tudi v Mestnem inkubatorju. Na teh principih nam uspeva tokrat že tretje leto in vsakič malo drugače, oblikovati okolje, v katerem mladi, s podporo mentorjev, krepijo ravno te veščine.

Prav osnovni naravnanosti pristopa k projektu Mestni inkubator, v organizacijski ekipi pripisujemo velik pomen, da smo na zaključnem srečanju generacije 2018/19 v programu “Kaj je dobro in je lahko še boljše?”, uživali in se navduševali v kratkih predstavitvah (pitch session) idejalistk in idejalistov. Ti so z mentorji, organizatorji in podporniki projekta delili svoje izkušnje in svoje poti od ideje do izvedbe projekta.

Zanimalo nas je, kaj je tisto, kar jih je projekt naučil, kaj je tisto, kar bodo vzeli s sabo za naprej?

 

Petra Filipič: Nemščina preko glasbe… Projekt je nastal v povezavi s študijem germanistike in delom z mladimi, ki imajo visoko potrebo po poslušanju glasbe. Petra se je povezala s Šoltom in drug drugega promovirajo. Glavno, kar bo vzela s sabo v prihodnost je to, da je vesela in zadovoljna, ter hvaležna za to izkušnjo.

Blaž Kranjc z ekipo: Each One Teach One… Projekt se je lotil formalizacije pedagoščkih procesov znotraj kulturno-umetniških disciplin hip-hop-a. Kar so se v ekipe zelo kmalu v rpojektu naučili, je to, da pedagoškega priročnika ne morejo spisati v pol leta. Zato so na točki preloma obrnili projekt v priporavo na priročnik, z delavnico in evalvacijskim listom, ki bodo sližili za naprej. Kar bodo odnesli s sabo v prihodnost je 10 novih mladih, ki so se jim pridružili, 4 novi uveljavljeni umetniki so postali mentorji ter ogromno matovacije za naprej, za delo. Na poti uresničevanja ideje

Lea Kovačič in Tija Mavrič: Sladkornica… Delavnice za mladostnike s sladkorno boleznijo tipa 1 in njihove svojce so nemudoma postale iskane. Za Leo in Tijo je prav to največji ponos – interes ljudi za izvajanje tovrstnih delavnic. Šele z delavnicami sta ugotvili kako velika potreba so le-te. Zanimanje za delavnice je prišlo s strani šolskih psihologov in tudi dobaviteljev medicinskih pripomočkov. Nadaljevati želita z razširjenimi vsebinami, kot na primer izobraževanje za mladinske strokovne delavce in se povezati s kolonijami za otroke z diabetesom.

Ana Žnidaršič in Žan Zelič: MAGOA… Skupnost in spletna platforma za povezovanje umetnikov je skozi projekt ustanovila pravno formalna oblika društva, da lahko platforma ponudi tudi spletno trgovino. Sodelovanje se je razširilo in okrepilo, tako z mladimi usvarjalci ko s Centrom ponovne uporabe. Nastala je tudi tiskana revija in kmalu bo dogodek, da ekipa proslavi prvo obletnico delovanja. V prihodnosti se želijo usmeriti v izobraževanje. 

Aleš Golob: Igrajmo se – Lacrosse… Projekt športnih delavnic in promocijskih aktivnosti, ki otrokom približujejo šport lacrosse, so potekale po mladinskih centrih. Ključno, kar je Aleš odnesel s tega projekta je to, da je treba gledati vse vidike, da ni samo ta del, ko delaš delavnico in si z mladimimi, ampak da je treba vključiti tudi drugi vidike kot je promocija. Da je treba paziti na to. Aleš je tudi navdušen, ker so mladi udeleženci delavnic pristopali na takšen otroški način, kar je vedno tudi njemu dorpineslo k odličnemu počutju. “Na primer, če sem bil jaz bolj kisel, sem bil z njimi takoj wow,” je slikovito opisal delovno učno izkušnjo z mladostniki in otroki. 

Katja Begelj: Ptičje hišice za strpno Ljubljano… Z ekipo so na projektu z otroki iz Azilnega doma in slovenskimi otroki izdelovali ptičje krmilnice in ne hišice, kot so se naučili. Skupaj so jih postavili 13. Eden izmed ciljeve je bila medijska pokritost, kar jim je tudi uspelo, tako v tiskanih kot elektronskih medijih. Ob tem so se naučili, da marsikaj ni bilo tako strpnega, kot so pričakovali. Za naprej se že dogovarjajo z Azilnim domom, da bi izdelovali klopi in mize.

Dali Regent: Filozofska kavarna… Projekt, ki je cikel javno dostopnih debat na različne teme po ljubjanskih kavarnah, se vprašuje kaj je filozofija, kaj je sreča, kaj je resnično? V 2. sklopu so odprli stanovanjsko problematiko in kar Dali ugotavlja je to, d je bil projekt odmeven, da od udeležencev beležijo same opzitivne odzive, oblikovalo se je dobro vzdušje. Kar bo šlo z njo naprej v prihodnost, je zavedanje, da bo potrebno razširiti način oglaševanje, da se udeleženci ne transformirajo ve neko zaključeno družbo, saj projekt želi udejanjati odprte, javno-dostopne dogodke.

Ela Zajšek: Vitezi in vitezinje… Pilotni projekt za podporo mladim pri karierie, je primarno podprč mlade z manj priložnostmi. Kot pravi Ela, se je naučila predvsem stika in komuniciranja z mladimi in z razlčnimi osebnostmi. Ter to, da organizacija 20 ljudi ni tako lahka (10 parov mentor-mladostnik), da to pomeni zelo veliko koordinaranj in usklajevanja. Kot tudi to, da mladi imajo zelo veliko želje in motivacije, da bi nakaj naredili iz sebe, a jim včasih manjka podpora. Za naprej je Ela dobila nove sodelavce, z vsakim mladim neko zadovoljstvo in občutek nekega uspeha plus željo in motivacijo, da nadaljujemo s porjektom tudi po koncu.

Neža Ambrožič: Filozofanje… S serijo filozofskih delavnic za nefilozofe se je Neža naučila ogromno. Med drugim, da Facebook oglaševanje in realni obiske delavnic ni ena in ista stvar. Da filoofija sama po sebi ni tako zanimiva, ampak je Nežino delo, da jo naredi zanimivo. Prav tako ugotovitev, da z manjšimi skupinami dela bolje in veliko osebno spoznanje, da ni treba, da so stvari izpeljane po visokih standardih, da nekomu drugemu nekaj prinesejo.

Eva Ostanek z ekipo: Nova pomlad… Glasbeno-gledališko delo je Evi prineslo uvid v pomen ekipe sodelavcev. Kako pomembno je imeti okrog sebe ljudi, na katere se lahko zaneseš, ki jim lahko zaupaš. Projekt je pokazal tudi izjemno zanimanje mladih za soustvarjanje glasbeno-gledaliških predstav in ekipi se je pridružilo še 12 novih mladih. Kot pravi Eva: “Imam občutek, da bo naslednja predstava še boljša, še bolj kvalitetna.”

Jerica Furman: Imenitnica… Varen prostor, rezerviran za dekleta je projekt, ki naslavlja iskanje notranjih virov moči, ko gre za težje teme. Odziv na srečanja je bil velik in iz ene skupine sta nastali dve. Ki se redno tedensko srečujeta. Jerica želi septembra začeti z novim ciklom srečanje. “Kaj sem se naučila? Da sem razvjala svoje fasilitatorske sposobnosti, da sem tudi jaz doživljala transformacije pa da je to zelo hvaležna starostna skupina za delo (20-30 let). Dekleta so radovedna, prisotna in vzele so stvari, da jih vključujejo v svoje vsakdanjem življenje.” Z objave o srečanjih na Facebooku se je razširilo veliko zanimanje, ki se še vedno dogaja in dekleta zanima, če bo in kdaj bo ponovitev.

Katarina Rupar: Brlog… Z ekipo sošolcev na Pedagoški fakulteti so ugotavljali, da na faksu preživijo veliko časa za projekte, nikjer pa ni primernega prostora. Zato so se lotili vzpostavitve tovrstnega prostora v napol pozabljenem kotu faksa. Kot pravijo sami, so de veliko naučili o lesu, tudi o tem, kako se meri prostornine. Posvetovali so se z arhitektom, ampak je bilo veliko lastnega dela, veliko praktičnega znanja. “Naučili smo se tudi , koliko lahko potegnemo neka znanja iz sebe. Npr. za požarno varnost smo se povezali s študenti, ki to študirajo in smo naredili.” Dobili smo tudi dodatna sredstva s faksa in se naučili, da tudi če se veikorat jezimo na fakulteto – bistvu lahko vplivamo!  Zato s projektom dajemo tudi sporočilo zanamcem – da se da narediti in to bodo naslednji študentje uporabljali naprej. Ekipa se je naučila, kako komunicirati s fakulteto in kako je to treba usklajevati … KOLIKO je to enega dela!

Na zaključnem srečanju smo se družili tudi z mentorji ter komisijio. Njih smo pozvali k povratnim informacijam o izkušnjah v Mestnem inkubatorju.

Jerneja Munc, mentorica

“Neža in Dali kar sami delata vse, vse sami uredita in sem vesela, da smo jih lahko podprli.”

Matic Munc, mentor:

“Kolikor je projekt Vitezi in vitezinje na papirju izgledalo preprosto,  je res ogromno dela, da koordiniramo tiste, ki so profesionalci in potem organiziramo njihova srečanja z mladimi. Učinke bomo videli čeza čas, smo se pa z Elo in kot ekipa vsi med sabo res zelo dobro povezali.”

Pia Živec, mentorica:

“Rečem lahko samo to, da sta Lea in Tija zakon in kar sem se naučila z delom z njima, je to, da jima moram zaupati. Pa tudi če čisto do zadnjega čakamo!”

Katarina Gorenc, članica komisije:

“Ko sem brala projekte, si seveda predstavljaš, kaj bo iz njih nastalo in vidiš, da je možno. Kar pa me ob predstvitvah najbolj navdušuje je to, da so vsi udeleženci imeli v zavesti, da gre za nadaljevanje. Nove dimenzije, nova poznanstva. Ne smemo pa tudi vsi skupaj pozabiti, da je nekaj lahko doolj dobro in je dovolj dobro, da je dovolj dobro zadosti, ne rabi vedno biti odlično.“

Marko Ocvirk, član komisije:

“Počaščen sem, da sem lahko sodeloval kot član komisije, saj me zelo zanima, s čem se mladi danes ukvarjajo. Pri predstavitvah mi je mi je bilo zelo všeč, da so vsi udeleženci govorili iz sebe, iz izkušenj, iz njihovih osebnosti. Vrnilo me je, kako sem bil kot študent vesel podpore in da so se skozi projekte razvila prijateljstva, ki so tu še danes.”

Za zaključek smo se skupaj podučili o možnih nadaljnjih poteh korakov.

  1. Poslušali smo infromativno predavanje o industrijski lastnini, avtorskih pravicah in poslovnih skrivnostih, ki ga je izvedla Vitka Orlic Zrnec z Urada RS za intelektualno lastnino.
  2. Kakšne so možnosti financiranja mladinskih programov, kakšna je njihova struktura in kakšni tipi projektov se lahko financirajo iz programov Erasmus+, nam je predstavil Borut Cink iz nacionalne agencije Movit.

In res čisto nazadnje, nazdravili smo s kozarčki kombuče z okusom pehtrana, ki je nastala kot del ideje Legenda o zmaju in pehtranu. To je v Mestnem inkubatorju v generaciji 2017/2018 razvijala in udejanila Lana Urbančič Rak. P.S.: Kombuča je 100-odstotno probiotična naravna pijača, bogata z živimi encimi, ki dajejo energijo in pozitivno delujejo na človeško telo.

Ksenja Perko|2019-06-01T16:52:02+00:0003.06.2019|MESTNI INKUBATOR|